Kolikokrat mame v vseh obveznostih, ki jih imate do drugih pozabite nase? Kolikokrat si vzamete čas, da se vprašate, kaj si želite? In če to veste, kolikokrat si to dejansko tudi dovolite uresničiti?
Drage mame … Preden ste mame, ste ženske! Preden ste kdor koli za nekoga drugega, ste nekdo zase.
Pred dnevi sem bila povabljena na dan s poslanko v parlament. Poslanke so za en dan sprejele mlade ženske, da jim predstavijo svoje delo in promovirajo zastopanost žensk v parlamentu. Sprejela me je Violeta Tomić. Carica. Gospo sem v živo prvič videla v monodrami Kurba, kjer je boleče odigrala vlogo sodobne ženske, ki ji vsak lahko pove svoje, samo zato ker je ženska. Zato je zame Violeta bila prava za debato o položaju žensk v družbi. O položaju sodobne ženske, ki ima popolno kariero, popolno družino, vedno popolno očiščeno kopalnico in obenem popolno pričesko ter verjetno ob vsem tem spi 3 ure na noč. Dala mi je čudovito lekcijo: »Vse, kar moramo storiti, je, jasno reči ne!« To bi moralo biti dovolj. Naš NE bi moral biti spoštovan. »Pa se res moramo boriti zase?« sem jo vprašala. »Moški se ne bodo borili za nas, Pia,« je odgovorila.
Ampak jaz se ne želim boriti! Ne želim se boriti proti moškim, ker borijo se moški. Ženske ljubimo. Negujemo. Dalajlama je pred časom rekel, da bodo svet rešile Zahodne ženske. Ga bomo rešile tako, da jim bomo poskušale biti enake? Enake v načinu delovanja?
Ljubezen in nežnost sta v svetu na žalost še vedno utopiji. Celo za levičarje. Ali pa morda predvsem za levičarje, saj je njihova mantra boj. Tudi če je boj za pravico, je še zmeraj boj. In zato je feminizem zame stvar preteklosti. Ženske moramo postati spoštovane zato, ker smo drugačne od moških, ne pa njim enake. Ker smo edinstvene v svojem načinu delovanju, ki je v svetu premalo zastopan. To je nežen način, sočuten.
Menim, da najhujše boje ljudje tako ali tako vedno bijemo sami s sabo. Nikoli drug z drugim. In največji boj, v katerem lahko zmaga ljubezen do sebe, je za žensko postaviti mejo. Tako preprosto reči NE.
Ker bi šla čez sebe. Ker bi storila več kot zmorem. Za pohvalo. Za ljubi mir v hiši. Če ne bom jaz, kdo pa bo? Drage ženske, ste kdaj pomislile, da je naše razdajanje v bistvu manipulacija? Ker izhaja iz želje, da bi nas videli boljše, kot smo lahko. Želimo si biti dovolj dobre za druge, ker ne verjamemo, da smo dovolj dobre take kot smo. Ker vemo, da bi bila krivda, ki bi jo čutile, če bi si dovolile biti pristne, neznosna. Zato raje žrtvujemo svojo pravo naravo, svoje občutke in se trudimo biti popolne. Ker so si nas podredili s tem, ko so nas naučili, da moramo biti pridne punčke. In to je ta notranji boj. Kako reči ne in zdržati s kritikami. Si dovolimo boj prenesti iz svoje notranjosti v medosebne odnose? Reči, da ne zmoremo in dovoliti drugi osebi, da opravi s svojimi mnenji glede tega? Biti pred drugimi, kar smo v resnici?
Svet ne potrebuje pridnih punčk, ubogljivih deklic, ampak močne divje ženske, ki s pokončno hrbtenico izražajo svojo ženstvenost, ne pa ubogljive dekliškosti. Ker se odrasla, močna ženska zaveda svojih želja in svojih meja.
Pridna punčka pa se prepusti, da ji drugi povedo, kaj je prav in kaj narobe ter poskrbijo zanjo. Čas je, da odrastemo. In lahko smo močne na ženstven način. Reči ne, ne zmorem, je dovolj.
In komaj takrat smo lahko najboljše mame, kot smo lahko. Ko smo zadovoljne same s sabo, ko smo v svoji integriteti. In ko smo ljubeče najprej do sebe.
Vzemite si čas zase, razmislite, kaj so stvari, ki vam napolnijo baterije in v katerih uživate. In privoščite si jih! Ker si jih zaslužite. Vsak dan, vsaj nekaj. Dovolite si sanjati o tem, kakšen bi bil vaš idealen dan. In čeprav v življenju nič ni idealno, naj vas vodi misel, da četudi ne moremo vedno dobiti vsega, kar si želimo, lahko vedno dobimo vsaj nekaj tistega, kar potrebujemo. Želim vam, da preživite čudovit materinski dan!
