Prerokovali so mi, da je to moje zadnje življenje na Zemlji.
Odločila sem se, da ga bom živela do konca. Včasih se sprašujem, kaj bodo ljudje rekli o meni, če se javno razgalim. Ampak potem si mislim: naj me vlačijo po zobeh, ni me lahko prežvečiti. Vedno bodo obstajali tudi tisti, ki jih bodo moje zgodbe navdihovale. In to pišem za njih.
Preden sem ga spoznala, sem razmišljala, da če ne bi bila psihoterapevtka, bi želela biti kurtizana. Kraljeva ljubica. Tista, ki mu zvečer ob kaminu bere poezijo, z njim je grozdje in ga ljubi, kot ga žena ne zna. Pa saj tudi kurtizane so v bistvu bile terapevtke!
Ko me je prvič videl, ni mogel umakniti pogleda. In jaz nisem pogledala vstran. V meni je prepoznal kurtizano. Bil je moj kralj. Peljal me je na večerjo, me poljubil ob morju pod luno in doma sem mu brala poezijo. Ljubila sva se, potem mi je rekel, da si želi, da bi imel v hladilniku kaj grozdja. Po vsem tem nisem vedela, če se vesolje igra z mano, sem se pa odločila, da bom od zdaj naprej radikalna zagovornica zakona privlačnosti. In brez da bi vedel, kaj se mi plete po glavi, je na pol v šali bleknil: “Ti si taka kurtizana!” Smejala sem se kot nora. Sebi, njemu, življenju.
Med nama je bilo nekaj zdravilnega, kot bi skupaj trčili dve duši, ki sta se iskali stoletja od zadnjega snidenja. Povedala sem mu, da sem zadnje čase preveč v družbi močnih ljudi, kakršen je tudi on in da sploh ne znam biti žalostna, vedno sem samo močna. Na kar mi je odgovoril: »PRAVA MOČ JE V TEM, DA SI UPAŠ ČUTITI BOLEČINO.« In potem sem jokala. Dovolil mi je, da izjočem vse bitke, v katerih sem v preteklosti morala zmagati. Moj kralj je poznal te bitke, saj jih je sam moral prebiti nešteto. Bila sva skupaj v bolečini. On s svojo in jaz s svojo. In zato je manj bolelo. Zato sva jo osvobodila.
Pogumen ni tisti, ki se ničesar ne boji, ampak tisti, ki se zaveda svojega strahu in se kljub slednjemu bori naprej.
Pa vendar … čutila sem, da v njegovi zgodbi ni prostora zame. Rekla sem mu, da želim pobegniti od njega in da tudi bom, če mi ne da razloga, da ostanem. Ni mi ga mogel dati, vedela sem to. Še vedno bijeva prevelike bitke vsak na svojih frontah, da bi to lahko bila kaj več kot božanska romanca. Morda pa nekoč …
V slovo mi je rekel: »Oprosti, ker te ne morem osrečiti.« Odgovorila sem: »Dal si mi nekaj boljšega od sreče. Dovolil si mi, da jočem.«
Brené Brown v svoji knjigi Neizmeren pogum piše, da je bistvo poguma ranljivost. Paradoks? S tem vse, kar so nas učili o moči in trdnosti, postavi pod vprašaj, saj biti močan ne pomeni, da si brezčuten robot. V srčiki moči je ranljivost! Zato pogumen ni tisti, ki se ničesar ne boji, ampak tisti, ki se zaveda svojega strahu in se kljub slednjemu bori naprej. Bolečina je lahko nekaj lepega, saj je dokaz, da smo ljudje, da nismo samo brezčutne zveri, ampak tudi ranljiva bitja, ki si želijo ljubezni.
Pri terapevtskem delu je zdravilo sočuten odnos, držanje varnega prostora, v katerem klient lahko začuti vse svoje emocije, vključno z bolečimi. Zato je dober terapevt človek, ki si dovoli čutiti, kar pomeni, da je dovolj močan, da prenese tudi bolečino, saj ve, da če jo objameš s sočutjem, namesto da bežiš pred njo, izzveni v mir. Ampak za to potrebujemo nekoga, ki nam dovoli jokati, namesto da nam govori, naj bomo močni. Da pretopimo bolečino v mir, rabimo zdravilen odnos.
Nauk zgodbe? Dovolite si jokati, solze so zdravilo. In najdite moškega, ki je dovolj močan, da joče z vami!
