Priznam. Včasih imam težave s potrpežljivostjo. Zlasti če stojim v dooolgi vrsti v trgovini ali na pošti, lepo mirno, vztrajno čakajoč, da se pri sveten okencu ali gospe pri kruhu končno sprosti mesto in pridem na vrsto s svojimi skromnimi željami (kdo pa si še upa stopiti na pošto s celim kupom položnic, drugi sotrpini v vrsti ti namenijo najmanj morilski pogled, če že ne začnejo pihati kot mačka, ko jo vržeš iz toplega naslanjača). Vmes se vedno najde korenjak, ki se po skrbno načrtovani taktiki prerine predte ali te pred blagajno z vozičkom dreza v tazadnjo, misleč, da boš tako hitreje opravila nakup. In ko sta pozdrav ter »Izvolite, gospa« končno namenjena tebi, vendar so tvoji živci že tako načeti (ker je za tabo naporen dan, težek tono in pol), da te moti že to, da oseba na drugi strani govori počasi in vmes tudi vdihne (kako si vendar drzne), tako da moraš pritisniti na skriti gandijevski gumb, da ne zliješ vsega nakopičenega gneva čez pult.
Neupravičeno, seveda. Ta oseba ni prav nič kriva, da si že navsezgodaj pumpala kolo, ker se je zračnica čudežno izpraznila, ko bi že morala biti na poti, da se ti je povrhu zlomil še noht in da te za dobro jutro čaka kopica neodgovorjenih mailov, ki še kar prihajajo in prihajajo. In tu se ti dan komaj začne … Ne, ni kriva tista druga oseba, četudi je počasna in neiznajdljiva. Tudi če ima takšna navodila, zaradi katerih bi glasno protestirali še miroljubni menihi. Prav tako ni kriv tisti francoz, ki se elegantno pretihotapi dve mesti pred tabo, pa čeprav te ima, da bi povzdignila glas na nepredstavljive frekvence, ter mu povedala, barabi, eno ali dve o bontonu in polju diskretnosti. Ni kriv. Vedno in samo ti imaš nadzor nad tem, kaj prihaja iz tvojih ust.
Zato takrat ustaviš konje. Kako bi želela, da se do tebe vedejo ljudje, pa naj bodo popolni neznanci ali bližnji? Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste se zaradi frustracij, ki so jih povzročile druge okoliščine, situacije ali trpek odziv šefa, znesli celo (ali še pogosteje, kot bi želeli priznati) nad najbližjimi? Ker je napad najboljša obramba, menda. Edini možen odgovor na to je prijaznost. Preprosta prijaznost. Najmočnejše orožje, s katerim razorožiš vsakogar – pa naj se umiri ali se še bolj razpištoli.
Prijaznost nič ne stane, je pa neprecenljiva in lahko premika nepremakljivo, pa naj bo slednje še tako nemotiviran in premalo plačan birokrat.
Nikoli ne veš, kakšno zgodbo živi tista druga oseba, zato ne moreš pavšalno ocenjevati. Prijazna beseda je najboljši garant, da jo odneseš vsaj s celo kožo – oziroma celimi zračnicami na kolesu.
