Na enem izmed poletnih festivalov na našem fotogeničnem Ptuju sem se en petek zvečer znašla na koncertu sivolasih rokerjev, ki so pripravili prav nostalgičen večer predvsem za starostno ujemajočo se publiko, čeprav niti nekaj desetletij mlajši nismo zaostajali. Deset do enajstih se je zbralo že precej ljudi (starejši so tako dolgo pokonci?, me je, priznam, diskriminatorno preblisnilo), ki so željni dobrega starega rocka čakali na nastop lokalnih instrumente žagajočih lokalnih dedkov. Kakšno vzdušje!
In kako veš, da si se znašel na koncertu 60+? Prvič, ženske so napekle pecivo in miza je polna sladkih in slanih dobrot, in drugič, če se kdo zaleti vate, se ti vljudno opraviči.
Iz ozadja, izpod pulta pa, hihitajoč se, privlečejo steklenico zeliščnega žganja in ga velikodušno natočijo v kozarček za šnopček. Pregovorno hladna slovenska publika, ki se pogojno razgreje šele pri predzadnjem komadu, se je tukaj izkazala za popolno nasprotje in že pri drugi skladbi zadovoljno migala z boki. Kakšno vzdušje! Repertoar točno takšen, kot ga pričakuješ od zrelih gospodov, ki so po dolgih letih muzikaličnega mirovanja znova odkrili mik drajsanja po instrumentih, vsi tisti komadi za dušo iz zlate dobe soula in rocka. Ženske so zadovoljno cvrkutale po prizorišču in pred vhodom, kjer se je kadilo. Nekdanja profesorica zgodovine, zdaj že v penziji (njen mož je bil na kitari), me je nažicala za čik in se, skrivajoč pred možem, hihitala: »Kako mi tečnari, če tu in tam prižgem kakšen čik!« Nisem bila prepričana, kdo je tukaj ‘najstnica’ – ali ona ali jaz, polovico njenih let. Kakšno vzdušje! Punce 60 in 70+ so se na polovici koncerta že pošteno razživele in poplesavale v ritmih House of the rising sun. Ena gospa se mi je še posebno vtisnila v spomin. Le ona zna v osemdesetih tako dobro nositi rožnato šminko in modro obrobljene oči, na plesišču pa je migala v majčki, na kateri je na hrbtu pisalo Take me with you. Nimaš kaj, osemdeseta so nova štirideseta in takratna publika je pokazala, da besedna zveza stara šara v njihovem besednjaku ne obstaja.
Zadnjič sem požirala besede Američanke Ashton Applewhite v več intervjujih, ki se je odločno postavila nasproti vsakim poskusom seksizma in da so zlate generacije ter še kakšno desetletje zraven za odpis. Babice ne sedijo samo doma, zamotane v plet in pečejo piškote. O, ne, babice tudi žurajo, plešejo, potujejo, zapravljajo, se zaljubljajo in – če verjamete ali ne – seksajo.
Če ti le zdravje ne nagaja, so zlata leta kul. Le zakaj takšen paničen strah pred njimi?
