Pia Ravter je 29-letna Slovenka, ki že dve leti biva na Kitajskem.
Tam trenutno končuje magisterij iz managementa na kitajski univerzi in doktorat iz evropskega prava na mariborski univerzi, sicer pa je študijske izkušnje nabirala tudi v Italiji in Avstriji. Ker je njen študijski program na Kitajskem namenjen mladim podjetnikom iz držav ‘svilne poti’, je v tem času že dobila priložnost sodelovati s podjetjem Alibaba, trenutno pa se ukvarja s pravom intelektualne lastnine pri nemškem podjetju Teekanne, ki je prav tako prisotno na Kitajskem. Kot pravi, se želi čim bolje seznaniti z dobrimi poslovnimi praksami nastopa tuje blagovne znamke na kitajskem trgu, saj je Kitajska v zadnjih letih postala zelo zanimiva za tuja podjetja in to ne le zaradi proizvodnih zmogljivosti pač pa tudi zaradi potrošniškega trga. Minulo leto je v mestu Hangzhou, kjer živi, začela razvijati tudi lastno blagovno znamko Nordic English, ki se ukvarja s povezovanjem med Kitajsko in Evropo, nam pa je v kratkem pogovoru zaupala, ali je Kitajska prava država za nadarjene slovenske študente ter kakšni so pogoji za mlade nadobudne podjetnike.
Kot nekdo, ki je imel možnost izkusiti tako slovenski kot kitajski študijski sistem, lahko primerjate. Kakšne bistvene razlike opažate?
Predavanja so zastavljena podobno, vendar je tukaj veliko več stika s prakso. V mojem primeru je tudi narava programa takšna, da usposablja posameznike, ki že imajo delovne izkušnje s ‘startupum’ oziroma so del ‘startupa’. Prav tako je to ena izmed razlik, ki sem jo opazila med študijem v Italiji in Avstriji. Študij v tujini je veliko bolj povezan s študijo primerov iz prakse, medtem ko se v Sloveniji bolj zanašamo na teorijo. Na prvo žogo je težko oceniti, kaj je bolje, a že starodavni rimski pregovor pravi: »Teorija brez prakse je kakor slepec na poti, praksa brez teorije pa kakor voz brez osi.« Vesela sem, da imam dobro teoretično podlago s slovenskih univerz, na kateri sedaj veliko lažje gradim. Velikokrat tudi opažam, da je moje znanje bolj poglobljeno od ostalih, kar mi daje veliko prednost.
Predavanja so na Kitajskem zastavljena podobno kot doma, vendar je tukaj veliko več stika s prakso.
Glede na vaše izkušnje bi mladim najbrž svetovali, da se odločijo za študij v tujini ali vsaj študijsko izmenjavo. Kakšne so dolgoročne prednosti takšne odločitve?
Prvi razlog je gotovo spoznavanje nove kulture in prilagajanje okolju ter ljudem. Slovenci smo na splošno zelo prilagodljivi in to je zelo pozitivno. Že Darwinova teorija evolucije govori o tem, da je najmočnejša vrsta tista, ki se lahko prilagaja. Zaradi tega imamo Slovenci veliko prednosti v tujini. Drugi razlog je nabiranje mednarodnih izkušenj. Posameznik, ki zna izkoristiti svoje potenciale v tujini, ima veliko možnosti za zelo uspešno karierno pot, saj tovrstnih oseb ni prav veliko.
Sicer pa je Slovenija tudi država z enim izmed najboljših izobraževalnih sistemov. Diplomanti naših univerz se lahko primerjajo z diplomanti najboljših univerz, ki imajo za sabo veliko več finančnih sredstev. V zadnjem letu sem veliko sodelovala z Univerzo v Mariboru, ki svojim študentom omogoča veliko študijskih obiskov v okviru EU in drugih programov. Menim, da bi mladi to priložnost morali zagrabiti z obema rokama.
Ali je po vašem mnenju Kitajska odprta za mlade z dobrimi poslovnimi idejami?
Kitajska od leta 2013 pospešeno gradi na iniciativi ‘Belt and Road’, ki obuja starodavno trgovsko pot. V tem okvirju je veliko administrativnih ovir glede postopka za pridobitev vizuma, delovnih dovoljenj in dovoljenj za stalno prebivanje, odpravljenih. Prav tako kitajska vlada namenja veliko sredstev inovativnim ‘startupom’. Predvsem provinci Zhejiang in Guandong sta raj za posameznike z dobrimi poslovnimi idejami. Univerza, s katero sem sodelovala na začetku, je tudi tesno povezana z ustanoviteljem Alibabe, zraven pa so zgradili celo Dream Town, mesto internetnih ‘startupov’. Za ta mesta kitajska vlada namenja 75 milijard dolarjev, kar je skoraj dvakratni bruto domači proizvod Slovenije.
Priložnosti torej so, kako težko pa je kot tujec odpreti svoje podjetje?
Brez kitajskega partnerja precej težko. Tujci imajo sicer možnost odpreti WFOE, to je podjetje, ki je v popolni lasti tujca, vendar ta pot zahteva dobro znanje kitajskega jezika, administrativnih pravil in poznavanja samega trga. Ob tem se je treba zavedati tudi, da 90 odstotkov podjetij na Kitajskem ne preživi prvega leta. Priložnosti je res veliko, konkurenca pa hkrati izredno močna. Veliko podjetij in posameznikov si nastop na Kitajskem predstavlja popolnoma zgrešeno in veliko lažje, kot to v resnici je.
90 odstotkov podjetij na Kitajskem ne preživi prvega leta. Priložnosti je res veliko, konkurenca pa hkrati izredno močna.
Kako pa je z mesečnimi stroški bivanja?
V povprečju je strošek življenja tukaj višji kot v Sloveniji. Zahodnjaška hrana je lahko tudi do trikrat dražja kot doma. Cene v restavracijah so primerljive. Cene prevozov pa so recimo nižje. Za 4 kilometre vožnje z Didi (kitajski Uber) odštejem 1,5 evra. Karta za hitri vlak od Hangzhoja do Šanghaja (180 km) stane približno 10 evrov. Za isto destinacijo z normalnim vlakom odštejem 3 evre. Praviloma posameznik, ki pride na Kitajsko delat ali študirat, dobi stanovanje ali sobo brezplačno. V nasprotnem primeru so stroški stanovanja precej visoki. Večina mojih študijskih kolegov preživi s 400 evri na mesec, univerza pa nam omogoča brezplačno namestitev v kampusu in tudi štipendijo.
Kaj pa sicer, kako na splošno ocenjujete kakovost življenja?
V mestu, v katerem živim, je standard visok. Je mesto tehnoloških podjetij in ‘startupov’, prav tako je Hangzhou dom Alibabe. Povprečna plača je med 3.000 in 4.000 evri, prav tako so letos znižali davek na dohodnino za ta plačilni razred na 20 odstotkov. Ker je Kitajska še vedno socialistična država, je veliko dobrin in storitev, kot je recimo javni prevoz, zelo ugodnih in niso prepuščene trgu. Na ta način vlada omogoča tudi revnejšemu sloju dostop do teh dobrin in storitev.
No, kljub temu pa gre za popolnoma drugačno okolje. Ste ob selitvi doživeli kulturni šok?
Ko sem pripotovala prvič, sem bila pripravljena na najslabše. Percepcija življenjskih razmer na Kitajskem pri nas je namreč popolnoma zgrešena, zato sem bila ob prihodu šokirana, a v pozitivnem smislu. Prvih 6 mesecev traja faza ‘zaljubljenosti v Kitajsko’, ko odkrivaš mesta, hrano in vse futuristične značilnosti, ko so recimo plačevanje s telefonom, vstopanje in odklepanje s prepoznavo obraza in še bi lahko naštevala. Gotovo je na začetku velika ovira jezik, ne le zaradi sporazumevanja, pač pa predvsem zato, ker je preprosto težko najti celo preprost napis, kot je denimo »supermarket«.
Ko sem pripotovala prvič, sem bila pripravljena na najslabše. Percepcija življenjskih razmer na Kitajskem pri nas je namreč popolnoma zgrešena, zato sem bila ob prihodu šokirana, a v pozitivnem smislu.
Po 6 mesecih je verjetno malo težje, ko se navadiš kitajskega tempa, ko je naenkrat preveč ljudi, ko še vedno nič ne razumeš in ko je izbira preprosto prevelika. V tem času je pomembno poiskati kitajske prijatelje, ki ti pomagajo skozi to fazo. Po tem pa si recimo bolj ali manj asimiliran (smeh).
Sliši se obetavno in kot da ste se že čisto udomačili. Pa vendar, gotovo pogrešate kaj domačega, česar na Kitajskem ni …? Se pogosto vračate domov?
Domov se vračam dvakrat na leto. V času kitajskega novega leta in v poletnih mesecih. V prihodnosti bodo obiski zaradi narave dela, ki ga opravljam, pogostejši.
Na Kitajskem najbolj pogrešam slovensko, zeleno pokrajino. Vedno, ko se vrnem domov, sem presenečena nad tem, kako lepa je pravzaprav Slovenija. Majhnost državi omogoča tudi večjo dostopnost. V eni uri vožnje iz prestolnice lahko pridem do Primorske, Gorenjske ali Štajerske. V eni uri vožnje na Kitajskem ne pridem nikamor. Seveda pa pogrešam tudi domačo kuhinjo.
MORDA BI VAS ZANIMALO TUDI …
