Sredi septembra je Alenka Kesar izdala svojo drugo knjigo, Druga žena. Knjiga je v trenutku osvojila srca bralk, kot tudi bralcev in bila v dveh mesecih razprodana. Čeprav je ob branju knjige pogosto potrebno globoko vdihniti, se zamisliti, jo je težko odložiti in pustiti naslednjemu dnevu še kakšno neprebrano stran. Ne bi mogli reči, da se te Alenkina odkritost, pristnost in njeno doživljanje ločitve in odpiranje srca novi osebi v življenju, ne dotakne. Knjiga daje vero v najpomembnejše in najmočnejše čustvo, ki ga želimo vsakemu od nas. To je ljubezen.
Ob ponatisu knjige, je z Alenko klepetala Mateja P. Kristanič; Fotografije: Luka Svetic
Čestitke ob prvem ponatisu knjige Druga žena. Več kot očitno je, da je knjiga prava uspešnica, saj je v slabih dveh mesecih, prodanih kar 1500 izvodov. Ali ste pričakovali takšno dobro sprejetje?
„Hvala za čestitke. Slutila sem, da bo knjiga dobro sprejeta, saj sem jo napisala iskreno in brez pretvarjanja. Ločitev so občutile mnoge ženske, zato se tudi zlahka identificirajo z napisanim, posebej z bolečim delom razhoda, ki se dotika predvsem otrok. Prav tako so mnoge ženske spoznale novo ljubezen in stopile v čevlje druge žene. Poistovetenje je tu zelo močno. Vedela sem, da bom bralkam prišla blizu, a vseeno sem toliko bolj vesela dejstva, da se moja knjiga tako dobro bere, izposoja v knjižnicah in kupuje. Hvaležna.
V knjigi odpirate veliko tem, ki jih prinaša vloga druge žene. Poleg žene, vloga mačehe, snahe, tudi izguba starih prijateljev in sprejetje novih … Na katero vlogo ste bili najmanj pripravljeni?
„Na nobeno vlogo nisem bila pripravljena. Vse se je zgodilo. (smeh) Ko sva se z drugim možem Kamenkom spoznala in ugotovila, da so čustva med nama silna in strastna, sva vedela samo to, da si želiva ostati skupaj. Vse ostalo je temu sledilo. Tako sva skupaj pripeljala „najine“ štiri otroke, ki sva jih združila v razširjeno družino. Otroci so krasni in lepo se razumejo med seboj, zato v odnosih med njimi nismo imeli nobenih težav. Jaz sem se morala pa sprostiti. Preveč sem se trudila, želela sem, da bi se vsi štirje počutili dobro, da bi imeli vedno na mizi jedi, ki jih imajo vsi štirje radi, da bi se zabavali, klepetali … Kar izgorela sem od prevelike želje po tem, da bi se imeli lepo. Ko sem uspela malo predihati, sem ugotovila, da se imajo vsi že lepo in da si lahko oddahnem. (smeh) Vloga mačehe je najbolj vseobsegajoča, a tako zelo čudovita. V bistvu imam štiri otroke.“
Ljubezen je tista, ki jo potrebujemo.
Ali knjigo berejo samo ženske?
“Ne, knjigo berejo tudi moški, kar me seveda zelo veseli. Nekateri izmed njih so mi pisali, da so jokali nad posameznimi deli, saj so se našli v napisanem. Vsi gremo skozi iste bolečine, le morda malo drugače, a boli enako. Tudi moški so ob ločitvi prizadeti in se bojijo, kaj bo razhod prinesel otrokom, postavljajo si vprašanje, če bodo še kdaj ljubili. Pod kožo smo vsi krvavi …“
Kateri del je bilo najtežje napisati? In, ali je bil kateri tak, da bi lahko rekli, da se je „napisal kar sam“?
„Prvi del, o ločitvi, sem kar izlila na papir. Bilo je videti, da sem ločitev predelala in sem jo lahko samo napisala. Pozna se, da sva z nekdanjim možem hodila na zakonsko terapijo, na kateri sva predelala najin 22 letni odnos in pospravila stvari. Ko sva se ločevala, nisva imela enega samega razloga, da bi si nagajala, da bi bila grda drug do drugega. Prav nasprotno. Razšla sva se v lepih tonih in ohranila dober odnos. Najtežje sem pisala o nekaterih stvareh v novem odnosu, ki me še vedno bolijo. Vse, kar je nepredelanega, kar je še vedno živo, vse to boli. Nekatera poglavja sem večkrat predelala, dokler nisem bila zadovoljna, predvsem pa, da sem bila prepričana, da z napisanim ne bom nikogar prizadela. Zato sem se osredotočala le na svoje občutke, o njih tudi govorim.“
Ali je knjigo pred izidom, vaš (drugi) mož prebral, ali je bila zanj presenečenje?
„Kamenko je nekajkrat poskušal prebrati kakšen del, a ga je moje pisanje vedno spravilo v solze. Stvari med nama so namreč čustveno močne, strastne in odprte. Ob nekaterih delih, posebej tistih, ki se tičejo otrok, ni mogel zadržati solz. Zato se je odločil, da bo knjigo prebral, ko bo končana. Ko jo je prebral, mi je napisal: “Prebral. Jokal po moje desetkrat vsaj, nekajkrat z velikim knedlom v grlu. Svoje delo si opravila z odliko.”“
Naj bralke in bralce spomnimo, da je to vaša že druga knjiga. Od prve, Čez mavrico, je preteklo kar nekaj let. Vas „srbijo prsti“ že za pisanje tretje?
„Srbijo, srbijo. (smeh) Jo že pišem! Zdaj, ko sem začela, me bo težko ustaviti. Vedno sem rada pisala, to je bil moj ventil. Zadnja leta sem kolumnistka slovenskih revij, prav tako ves čas objavljam na svojem blogu in imam redne bralce. Pišem razgaljeno in odprto in to je edini način, ki se mi zdi sprejemljiv. Ko tisto, kar me boli, povem javno, me boli manj.“
Knjiga je čudovito darilo, lepo jih je prejemati, kot tudi podarjati. Da jo lahko hitro dodamo na seznam božičnih želja, jo kupimo in naročimo kje?
„Ker so knjigarne trenutno zaprte, se jo da kupiti v nekaterih večjih trgovinah in na spletni strani kesar.si, kjer imamo praznično ponudbo za moje in Kamenkove knjige in še nekaj prijaznih darilc za praznična obdarovanja. Tudi vašim bralcem bom podarila knjigo Druga žena in broško Ljubljena. Ker je ljubezen tista, ki jo potrebujemo.“
