Vezati se je čuden glagol že sam po sebi.
Moje prve asociacije povezane z njim so vrvi, občutek dušenja, izgube svobode … Torej, zakaj bi se kdo sploh želel vezati? Edino logično je, da nas je ob tem strah. In naravni odziv na strah je pobeg. Čeprav svobode v odnosu ne moremo izgubiti, lahko jo le predamo. Predamo jo tako, da pademo v iluzijo, da ima nekdo ali nekaj moč nad nami, kar pa nikoli ni res.
Spomnim se svoje delavnice obrednega pitja kakava pri soulwork terapevtki. Razložila nam je, zakaj bomo pred terapijo pile kakav in kako so ga v ceremonijah uporabljali Azteki. »Kakav nežno in toplo odpira srce kot pravi ljubimec,« je rekla, medtem ko sem z žlico mešala grenko brozgo v šalčki. In njene besede so me zadele v srce, še preden me je zadel kakav. Zadelo me je spoznanje, da še nikoli nisem čutila nežnega in toplega odpiranja srca. Ob pravem ljubimcu. In da si to želim. Da je najbrž to tisto, kar bi ljubezen med moškim in žensko naj bila.
Zaljubljenost v nasprotju s tem ni nežna in topla, ampak ekstatična, evforična in pretresa. Nežna in topla je ljubezen. In v tem občutku ni težko biti ranljiv in se odpreti.
Ob pravem ljubimcu … je ljubezen varnost in mir. Poglabljanje v svoje globine, spoznavanje svoje nežnosti in topline.
Namen zaljubljenosti je v tem, da utiša naše notranje glasove o zaskrbljenosti nad situacijo predaje, ker pri zdravi pameti tega nihče ne bi naredil! Evolucijsko gledano služi reprodukciji. Brez občutka zaljubljenosti pod kemično omamo hormonov si nihče ne bi upal biti ranljiv in začeti zveze z objektom svojih evforičnih projekcij. Namen zaljubljenosti je, da ustvari intenzivno željo.
Problem nastane, ko si nečesa resnično želiš, ampak se tega tudi neskončno bojiš. Znano? Uh, meni še predobro! Kakšen paradoks je, da nas stvari, ki nas v življenju najbolj privlačijo, obenem navdajajo z navdušenjem in strahom. Ampak po drugi strani je tudi edino smiselno, saj gre v principu za isto energijo, le da je strah njen negativen pol, navdušenje pa pozitiven. Pred vsako življenjsko prelomnico, za katero čutimo, da nam bo prinesla ogromno ekspanzijo, da bomo doživeli nekaj novega, se razširili čez nove horizonte, se pojavljata ta dva občutka. Strah pred neznanim in navdušenje nad novimi dogodivščinami.
Z navdušenjem načeloma nimamo težav. Navdušenje je prijetno. Povezano je z zaupanjem v življenje, s pozitivnim polom ekspanzije. Kaj pa strah? Strah je povezan s potrebo po kontroli procesa, v strahu ni zaupanja, predaje, strah ekspanzijo blokira. Najbrž zaradi idej o tem, da je treba biti premišljen, odgovoren, ne preveč idealističen. Pa gre tukaj res za odgovornost?
Koliko odgovorni smo lahko, ko se spuščamo v nov odnos? Kaj pomeni biti odgovoren pri tem? Je ljubezen lahko odgovorna?
Menim, da je ljubezen je lahko odgovorna. Zaljubljenost pa ne more biti. Zaljubljenost nas spodnese, pride nenapovedano, kot urok in nas zapelje v magičen svet. Odgovornost v odnosu je nasprotno zelo prizemljena in pomeni biti zavezan osebnostni rasti. Torej v bistvu samemu sebi. Odnos pomeni v prvi vrsti biti predan ljubezni do sebe, ne ljubezni do drugega! Samo odnosi nam namreč omogočajo osebnostno rast in resničen namen partnerskih odnosov je poglabljanje v svoje globine in kreiranje iz njih.
Zato je ljubezen stvar odgovornosti, ker moramo biti v odnosu z vso svojo integriteto, z zavedanjem kdo smo, z zavedanjem o svojih občutkih, s pozornostjo nad tem, kaj se dogaja v nas in s pogumom, da se izrazimo. Kajti, če smo v življenju večkrat bili ranjeni, zahteva izražanje svoje resnice ogrooomno poguma. Ampak, z vajo gre vedno lažje!
Kako bi bilo, če bi si priznali, da nočemo biti v odnosu, ker ne znamo biti tam? Ne znamo biti tam z vsem kar smo, ker smo dolga leta kupovali ljubezen s tem, da smo skrivali koščke sebe. Primarno največkrat v odnosu s starši, kasneje smo vzorec ponavljali v partnerskih odnosih. Ampak to ni bila ljubezen, to so bile drobtinice ljubezni. In potem nas je seveda strah odnosa in tega groznega glagola vezati se, saj nam predstavlja vse tisto, kar smo ob nekom doživeli v prejšnjih intimnih odnosih in nikakor nočemo nikoli več.
Zato tako opevamo svobodo, ker obljublja, da nam nikoli več za nikogar ne bo treba pomanjšati sebe. A po drugi strani nas oropa najbolj primarne potrebe, to je intimnega, izpopolnjujočega stika v partnerskem odnosu.
Drage moje … ko smo bile še deklice nismo mogle izraziti same sebe, ker je nagon po pripadnosti družini mnogo močnejši kot nagon po uveljavljanju sebe. Svojo svobodo smo predale, da bi ohranile odnos. Če otrok ne zatre svoje resnice s tem tvega zapuščenost, kar bi zanj pomenilo gotovo smrt. To je prastar preživetveni nagon, ki smo ga v odraslosti sposobni prerasti. Morda je čas, da ga ozavestimo in pustimo tam kjer spada, v preteklosti! In potem vezati se lahko pomeni nekaj drugega…. Povezati se♥️.
MORDA BI VAS ZANIMALO TUDI …
Vedno se zaljubimo v napačnega in ravno zato je pravi za nas … KOLUMNO si lahko preberete TUKAJ!
