Štiridnevni oddih smo si štiričlanska družina privoščila za raziskovanje Lipice ter njene okolice. Čas je bil več kot pravi. Zakaj pravi? Ker je bila letošnja jesen čudovita, topla, pisana in kot nalašč za uživanje na svežem zraku na čudovitem Krasu.
Kras je Kras in Kras vedno navduši. In to navdušenje delimo z vami.

Hotel Maestoso

Nastanjeni smo bili v 4-zvezdičnem hotelu Maestoso v Lipici, ki je dobil ime po eni od klasičnih linij lipicanskih žrebcev. Hotel je bil zgrajen leta 1973, lansko leto, leta 2021, pa popolnoma prenovljen. Arhitektura hotela čudovito sovpada z lipiškimi elementi, predvsem z belimi ograjami, ki jih je po vsej Lipici na kilometre.

Hotel Maestoso ima 4* in je bil lansko leto popolnoma prenovljen.
Arhitektura hotela lepo sovpada z okolico.

Hotel ima 139 sob različnih tipov, od družinskih, suit, do sob za popotnike, ki iščejo manjše sobe. Mi smo se razvajali v suiti, ki ima za družino z dvema otrokoma, vse potrebno za brezskrbno uživanje.

Terasa, obsijana z jutranjim soncem in pogledom na golf igrišče.
Hotelska kozmetika je ekološka kozmetika Anyah.

V sobah in hodnikih so povsod elementi iz konjušnice, od drsnih vrat, kakršna najdemo v hlevih, do podobe konjev na vsakem koraku.

Hotel je obenem tudi galerija za umetniško zbirko grafik Alenke Slavinec, z naslovom Ljubezen v nas. Nastala je ekskluzivno za hotel s hvaležnostjo in spoštovanjem do lipicanca. Umetniška dela vabijo k doživljanju lipicanca v njegovi zibelki, Kobilarni Lipica, skozi subtilno vizualno pripoved o magičnih drevesih, posestvu, kraškem kamnu, drevoredih, belih ograjah, čredi lipicancev in gracioznosti posameznega belega lipicanca.

Belo srce. Grafike Alenke Slavinec so prisotne na vsakem koraku po hotelu.

V sklopu hotela je a la carte restavracija Gratia, kjer je odlična lokalna, kraška ponudba, postrežena z izbrano vinsko karto in pa restavracija Torysa, kjer smo uživali v samopostrežnih zajtrkih, kjer je poleg klasične ponudbe, mogoče izbrati tudi domače, kraške dobrote.

Hotel ima tudi kongresno dvorano Conversano, ki je namenjena zelo različnim poslovnim druženjem. V času našega obiska v Lipici, so se v njej odvijale otroške delavnice.

Kobilarna Lipica

Kobilarna Lipica je simbol slovenstva, lipicanci pa predstavljajo slovenski ponos in tradicijo, ki jo je potrebno ceniti, spoštovati in negovati. To tradicijo so razpoznali tudi pri UNESCO in Lipico, 1. decembra letos 2022, le nekaj dni po našem obisku, vpisali na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Na Reprezentativno seznam se vpisuje tradicija reje lipicancev v vseh osmih državah, ki so pri vpisu sodelovale: Avstrija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Italija, Madžarska, Romunija, Slovaška in Slovenija.

S tem se kobilarna ohranja kot živ kulturni spomenik in uveljavlja kot sodobna strokovna ustanova.

Kobilarna Lipica je ena najstarejših kobilarn na svetu. Ustanovil jo je avstrijski nadvojvoda Karel in za lokacijo izbral dvorec tržaškega škofa.

Letos Lipica praznuje 442 let svojega obstanka. Ima 10 hlevov, od tega jih je polovica namenjenih za žrebce.

Ime Lipica

Kjer danes stoji Kobilarna, je v 14. st. poleg lipe, stal vinotoč. Le-tega se je prijelo ime Pr’lipci, kasneje so celotno območje, kjer so zgradili stanovanjske objekte in hleve, poimenovali Lipica, konje pa lipicanci.

Najstarejši del Lipice je v delu, kjer danes stoji kapelica Sv. Antona.

Lipicanci

Poleg tradicije, v celoti ohranjene stavbne dediščine in izjemne lipiške kulturne krajine, so največja znamenitost Lipice seveda konji lipicanci, ki jih še danes redijo na tradicionalen način, z enakimi rejskimi cilji kot v preteklosti.

Lipicanca so vzredili skozi stoletno zgodovino na Krasu s križanjem avtohtonih kraških pasem z drugimi pasmami konj. Ustvarili so konja, ki ga odlikuje dostojanstvena drža, inteligenca, skromnost in nadarjenost za učenje.

1% lipicancev vedno ostane črnih.

Samci spolno dozorijo okoli leta in pol, pariti pa jih pričnejo šele nekje po dopolnjenem tretjem ali četrtem letu starosti, saj so šele takrat telesno dovolj razviti. Kobile pa so za razplod pripravljene šele po 4. letu starosti.

Kobile so breje 11 mesecev (331 dni). Žrebe ob kotitvi tehta približno 50 kilogramov in se takoj postavi na noge. Pri materi ostane približno pol leta in spije 20 litrov mleka na dan. Žrebeta od mater ločijo po 6 mesecu, kar pomeni okoli decembra in jih v tem času tudi ločijo po spolu.

Lipicanci so v bistvu sivci in ne belci. Pred več kot 200 leti pa so večinoma bili rjavci in vranci ali pegavci, kasneje so za pleme pričeli izbirati sivce. Za njih je značilno, da se ožrebijo temne barve, ki z odraščanjem vse bolj sivi in nekje pri osmem letu dobi svojo končno bravo. Medtem ko je za belce značilno, da se tudi skotijo beli. In prav zaradi tega, ker se ne skotijo bele barve, jih imenujejo za sivce, skotijo pa se rjave ali črne barve in z leti sivijo. 1% lipicancev vedno ostane črnih.

Zanimivo je tudi to, da se barva ne podeduje, ampak preskakuje preko generacij.

V tem trenutku je v Lipici 350 konj, od tega je 32 žrebet, ki so se skotili splomladi. Prvo letošnje žrebe se je skotilo 8. marca.

19. maj je dan lipicancev in je obenem tudi dan kobilarne. Na ta dan se vsako leto pripravi tudi prva predstava na prostem.

Izpust kobil

Vsako jutro je iz kobilarne izpust kobil na pašo. Le- te spustijo ob točno določeni uri in je dogodek, ki se piše v našo knjigo nepozabnih spominov. Resnično ga privoščimo doživeti vsakemu ljubitelju živali in narave. Za uro izpusta se pozanimajte v kobilarni, saj se spreminja glede na letni čas.

Jutranji izpust kobil na pašo je dogodek, ki fascinira, prevzame in osupne. Lahko ga doživljaš vsakič znova in znova …

Kobile se po izpustu nato ves dan v različnih čredah prosto pasejo na okoliških pašnikih. Kobilarna ima kar nekaj pašnikov tudi v Italiji, kjer se skupaj z ostarelimi babicami, pasejo žrebeta do 4. leta starosti.  Žrebci pa so na posestvu pri Pivki in jih malo pred 4 letom pripeljejo nazaj v Lipico na ocenjevanje.

Ob lepem vremenu se je vsekakor priporočljivo sprehoditi od belih ograjah in opazovati žrebičke, kako se igrajo.

Poimenovanje žrebet

Moško žrebe dobi ime po očetu iz njegove linije, od matere pa skupaj s številko, celotno ime. Poleg imena, pa imajo vsi lipicanci pred imenom še številko iz registra žrebet.

Šolanje

Konje pričnejo šolati, ko so stari tri in pol, do štiri leta. Prvo leto je namenjeno osnovni pripravi in preizkusu delovne sposobnosti. Po opravljenem preizkusu izberejo živali, ki so primerne za nadaljnjo rejo, za vprego ali delo pod sedlom. Kobile se nato vključi v plemensko čredo, žrebce pa v program treninga.

Za tekmovalne konje se lipicance izbira glede na njihove mere, ocenjuje se torej zunanjost, kakor tudi značaj. Ali imajo lep korak, ali so poslušni, vodljivi …

Nastopajo v glavnem žrebci, ki po 6 letih popolnoma obvladajo, kar se od njih pričakuje. Treningi pa potekajo popolnoma vsak dan.

Tekmovanja so vedno v maju. Tekmovanja niso v preskakovanju ovir, saj Lipicanci niso primerni za preskakovanje. Po določenih kriterijih so namreč preveč mišičasti in imajo krajše noge.

Dodatne aktivnosti v Lipici

Poleg hotela je prostrano in res slikovito golf igrišče. Ob njem je tudi igrišče za mini golf in disk golf. Mogoče si je najeti tudi električna kolesa in kolesariti ob pašnikih.

Prostrani pašniki, obdani z belo ograjo, ki je poleg lipicancev simbol Lipice, vnašajo mir in spokojnost.

Če ste v kobilarni več dni, je ob lepem vremenu nujna aktivnost tudi nepozabna vožnja s kočijo. Kočijaž nas je peljal skozi res fascinantne hrastove drevorede, kjer so nas vseskozi spremljali lipicanci, ki so se brezskrbno pasli.

Na vožnjo s kočijo se je potrebno predhodno naročiti.

Otroka sta se drugo jutro udeležila tudi delavnice s poniji, kjer so ponije počesali, jim uredili grive in jih božali. Pri aktivnosti, imenovani Stik s konjem, pa smo se vsi člani družine poučili o govorici konjev in konja seveda lahko tudi božali.

Stik s konjem.
Ponije lahko otroci vsak dan uredijo in jih božajo.

Na ogled kobilarne se lahko podate samostojno, mi smo se odločili za voden ogled, ki smo ga zaključili še z ogledom interaktivnega muzeja Lipikum in muzeja kočij.

Muzej ponuja kopico novih informacij o lipicancih.
Muzej kočij: Kočija Landauer je bila v 19. st. statusni simbol uspešnih podjetnikov.

Po dveh dnevih ogledov in doživetij v Lipici, smo se odpravili še na izlet v Štanjel.

Štanjel

Štanjel, kulturni spomenik in eno najstarejših naselij na Krasu, je od Lipice oddaljen dobre pol ure vožnje. Vasica ima zelo ozke uličice, ki se polžasto vijejo od grajskih vrat do vrha hriba, na katerem so starorimske ruševine.

Pod grajskim obzidjem je znameniti Ferrarijev vrt, delo priznanega arhitekta in urbanista Maksa Fabianija. Seveda smo se po njem tudi mi sprehodili in se nadihali jesenskega zraka.

Znameniti Ferrarijev vrt.
Čas zrelih kakijev in čudovit pogled sredi Ferrarijevega vrta.

V Štanjelu smo si vzeli čas še za pokušino odličnega, domačega terasa in pršuta. Poiščite majhne gostilnice, kjer vas bodo domačini z veseljem razvajali.

Kraške dobrote na vsakem koraku.

Po ogledu vasice Štanjel smo svoj prihod najavili še na kmetiji Sanabor, kjer pridelujejo odlična vina in penino.

Kot veliki ljubitelji penin, priporočamo penino Pallidia, brut nature.

Park vojaške zgodovine Pivka

Ne pretirano sončen dan smo izkoristili še za ogled muzeja vojaške zgodovine v Pivki.

Kobilarna Lipica, Vojaški muzej v Pivki in Škocjanske jame med sabo turistično sodelujejo, kar pomeni, da dobite ob nakupu vstopnic na eni lokaciji, 25 % popust tudi za vstopnice na ostalih lokacijah.

Za ogled muzeja si je potrebno vzeti čas, saj je res velikih razsežnosti.

Park vojaške zgodovine je od Lipice oddaljen slabo uro vožnje in gre za moderen muzejski kompleks z atraktivnimi vsebinami. Je največji muzejski kompleks v Sloveniji. Gre za muzej velikih dimenzij in res izjemnih doživetij, kot je na primer ogled notranjosti podmornice. Le-to je potrebno nujno vnaprej rezervirati, kakor tudi izkušnjo letenja z letalom.

Park ima v zimskem času skrajšan delovni čas, ki ga pred ogledom nujno preverite. 

Škocjanske jame

Škocjanske jame so od Lipice oddaljene 20 minut vožnje in so kot edinstven naravni pojav vpisane na seznam svetovne dediščine Unesco. Dobro uro in pol dolg sprehod po jamskem svetu, kolikor traja zimski obisk, nas je osupnil eden največjih podzemnih kanjonov na svetu in res številni kapniki. Sicer pa je fotografiranje v jami prepovedano.

Škocjanske jame so edinstven naravni pojav, delo reke Reke.

Ker se urnik ogledov Škocjanskih jam med letom spreminja, si ga pred odhodom oglejte. 

 

Slovenijo sicer že precej poznamo, a ta delček nam je do sedaj ostal še neraziskan. Z navdušenjem priporočamo ogled, kakor tudi večdnevno bivanje v Lipici. Osebje hotela bo ustreglo vsem vašim željam. Aktivnosti za otroke je na pretek, narava in travniki vabijo na mirne sprehode, domačini s svojo kulinariko in vinskimi doživetji velikodušno postrežejo s pršuti in pokažejo svoje vinske kleti. Vsekakor je Lipica kraj, kjer umiriš duha in tempo življenja.

Ne pozabite, da je lahko darilni bon za ogled Kobilarne Lipica, vstopnica za Park vojaške zgodovine, ali v stopnica za ogled Škocjanskih jam, čudovito božično darilo. Če pa nekomu podarite še ogled izpusta kobil na pašo, pa bo darilo še toliko bolj neprecenljivo.