Alenka Kesar: Da bi sladko zaspala

Alenka Kesar nas je te dni razveselila s svojo že tretjo knjigo. Knjiga Da bi sladko zaspala, nas sooča s temo, pred katero ima večina ljudi strah govoriti. Sooča nas s smrtjo. A je kljub težki tematiki, to knjiga o ljubezni, o iskreni in globoki ljubezni med mamo in hčerko.

Z Alenko je vibala: Mateja P. Kristanič

Od vaše druge knjige, resnične, iskrene ljubezenske zgodbe, ki je bila velika uspešnica, ni preteklo pretirano veliko časa, ko ste izdali že svojo tretjo knjigo. Tokratna zgodba je drugačna. Je tudi zgodba o ljubezni. O ljubezni med vami in mamo, ki pa se konča s smrtjo. A pravite, da knjiga ne govori o smrti, ampak o življenju …?

“Rada rečem, da je to knjiga o ljubezni. Ker nama je ta pomagala, da sva se lahko poslovili. To, da sva imeli tako pristen, tako poseben in tako ljubeč odnos nama je pomagalo, da sva šli skozi peklenski pot zdravljenja z rakom, ki je pustil za sabo pravo razdejanje. Moja lepa, vedno zdrava mami, je trpela in se borila kot levinja. In mi vsi z njo. A bolezen je bila močnejša od mamine želje po življenju. A smrt nam ni mogla vzeti ljubezni, ki je ostala za mami in nam tudi zdaj pomaga, da preživimo. Moj oče je ostal sam, z mami sta bila poročena 54 let. Ostati sam po tako dolgem času, je nedvomno težka preizkušnja. Z bratom Matjažem sva izgubila mami, ki je bila vedno tu za naju, bila je utelešenje mame, kot si jo predstavljam, da mora biti.
A vse to je življenje. Ta intimna pripoved bi lahko bila pripoved kogarkoli izmed nas. In vse to je življenje, v svojem ciklu.
Najbolj pa sem zadovoljna, ker sem mami s to knjigo postavila spomenik. In nedvomno je to spomenik najine ljubezni.”

Najbolj pa sem zadovoljna, ker sem mami s to knjigo postavila spomenik. In nedvomno je to spomenik najine ljubezni.

Smrt je ena takšnih tem, o kateri veliko ljudi ne želi govoriti, kaj šele pisati. Kako močan moraš biti, da lahko tako težke trenutke ubesediš, se čustveno popolnoma razgališ na papirju?

“Moji bralci so navajeni, da sem čustveno odprta in da zame ni prepovedanih tem. Vse, kar doživljam jaz, doživljate tudi vsi vi. Morda ne v istem časovnem obdobju, a gotovo enkrat. In zdi se mi čudovito, da si lahko med seboj pomagamo, se podpremo, opremo, smo si v uteho. Kaj bi bil sicer smisel tega, da bivamo v istem obdobju življenja, na istem koščku sveta? Meni se ne zdi, da sem pogumna, ker sem pisala o tem, meni se bolj zdi, da nimam česa skrivati in se nimam kaj sprenevedati. Mami je zbolela za hudo boleznijo, ki so jo odkrili prepozno in je za posledicami raka tudi umrla. Trpljenje je bilo neznansko, žalovanje še traja. To je moja zgodba. In verjamem, da je podobno vsem, ki izgubijo mamo. Saj veste, mama je ena sama.”

Bila je utelešenje mame, kot si jo predstavljam, da mora biti.

Od kod naslov za knjigo, kakšen pomen nosi?

“Naslov knjige je delček besed, ki mi jih je mami govorila vsak večer pred spanjem, tudi, ko sem bila že odrasla:”Da bi sladko zaspala in zdrava vstala.” Te besede govorim tudi jaz mojima hčerkama in prijateljicam. Zdi se mi, da jih na ta način ljubeče objamem. To je čudovit spomin na mojo mami.”

Trpljenje je bilo neznansko, žalovanje še traja. To je moja zgodba. In verjamem, da je podobno vsem, ki izgubijo mamo. Saj veste, mama je ena sama.

Smrti ljubljene osebe dejansko nikdar ne sprejmemo. Ampak, ali ti je po izidu knjige, po tem, ko se vsa čustva izlila na papir, le nekoliko lažje?

“Med pisanjem, sem šla znova skozi vse, kar se nam je zgodilo, kar se zgodilo moji mami. Pisanje je bilo na nekaterih mestih tako težko, da sem ga morala odložiti, predihati in narediti premor. A ko je bila knjiga končana, sem nekako začutila, da je konec tudi nenehnega razmišljanja in tuhtanja o tem, čez kaj smo šli. Kot bi zaokrožila in pospravila spomine, da imam zdaj priložnost živeti in biti najboljša možna mami, kot je bila to meni moja mama.”