Mateja Car je trenerka in vodja izobraževalnega programa Brainobrain (BOB) v Mariboru. BOB temelji na mentalni aritmetiki s pomočjo abaka in tehnikah NLP – nevrolingvistično programiranje. S pomočjo japonskega abaka, sorobana, se z dotikanjem, gledanjem in poslušanjem, razvija otrokove možgane na način, da se jim omogoča rast sinaps (možganskih mišic torej). Pri metodi, ki jo uporabljajo pri BOB, se ne osredotočajo samo na trening, ampak na osebnost otrok.
Sicer so tehnike NLP splošno znane bolj v odraslem, poslovnem svetu, pri BOB pa so osredotočene na otroka, pri čemer trenerke sledijo motu: “Kar jaz mislim in čutim, znam tudi povedati in izraziti.”
Z Matejo je na kavi vibala: Mateja P. Kristanič
Fotografije: Taja Košir Popovič
Po izobrazbi ste profesorica slovenskega jezika in književnosti. Kako ste prišli do programa BOB, kje ste ga spoznali in zakaj vas je tako prevzel?
“V bistvu si nikoli nisem želela učiti, študirati sem šla, ker bi se pač naj študiralo. Sem pa imela delo na radiu na svojem seznamu želja že od otroštva in nato bila v medijh 15 let. Za to vlogo so me radijci našli kar sami in sicer me je med glasno, energično pripovedjo prijatelju, urednica ene izmed znanih radijskih postaj potrepljala po ramenu in me vprašala, če bi delala na radiu. Moj odgovor je bil: “Seveda, na to sem čakala!”
A ker se imam za zelo kreativnega človeka, se hitro počutim omejeno, ko mi nekdo prične rezati krila. In delo na radiu po toliko letih je bilo točno tako. Zavedla sem se, da nisem takšna kot sem, začutila, da kril ne razpiram, zato sem se zavedla, da morda to ni to.
In ravno takrat je moja prijateljica pričela govoriti o Brainobrainu. V programu sem takoj zaznala priložnost, sicer zelo klišejevsko rečeno, videla sem, da bi lahko z njim spreminjala svet. V tistem trenutku se prijateljica ni odločila zame, vendar se je kmalu situacija obrnila in pričela sem delati nekaj, česar me je v življenju bilo najbolj strah. Govoriti po radiu, je bila namreč moja varna cona, cona udobja, delati s številkami pa je bil moj strašen izziv. Nekaj najhujšega, hkrati pa najlepšega, kar sem naredila je bilo, iti preko sebe. Zato danes otrokom in staršem veliko lažje svetujem, saj sem situacije, v katerih se tudi pri BOB znajdejo otroci, sama predelala. Na osnovi te izkušnje tudi preferiram trenerke, ki si upajo povedati, česa jih je strah in skupaj gremo čez različne prepreke.”
Od kod izvira BOB?
“Gre za družinski program, ki se je razvil pri indijski družini s tremi sinovi. Pri družini z zelo zdravimi temelji. Oče je delal na konsistentnosti, natančnosti, mama pa je na nek način uvajala NLP in so od nje dobili življenjske nasvete preko izrekov, učili so se izkustveno, preko zgodb.
Vsi bratje so zaradi takšnega doživetega otroštva bili na delovnem področju zelo uspešni in dva od njih sta se odločila, da naredita program, ki je zanju bil ključ do uspeha. Zavedla sta se vzgoje in pripravila program, ki je temeljil na metodi, ki so jo skupaj s staršema izpilili. Program so pričeli razvijati pred več kot dvajsetimi leti in ga do danes razširili po celem svetu.”
Od kdaj je program prisoten v Sloveniji?
“V Sloveniji je program prisoten osmo leto, naš center deluje v Mariboru in ožji okolici, čeprav se k nam pripeljejo tudi iz Slovenj Gradca in Murske Sobote, so pa centri po celotni Sloveniji.
Veseli smo, da imamo v programu vedno več vpisov, še posebej nas razveseljuje, ko starši program sami predstavijo drugim staršem. Najbolje pa je, ko otroci vedo, kje ter zakaj jim pomaga in zanj povedo svojim prijateljem. Tako se novi otroci vpisujejo zaradi prijateljevega navdušenja. Sovrstnik je drugemu sovrstniku namreč lahko velik vzgled, kar po mojem mnenju predstavlja tudi napredek v družbi.
A pot do tukaj, kjer smo danes, je izziv. Brainobrain je učenje in urjenje življenjskih veščin, zato je normalno in tudi zdravo, da je včasih težko vaditi, otroci imajo blokade, borijo se s tem, da grejo preko sebe.”
Zakaj abak? Smo le v dobi digitalizacije …
“Potrebno je iti nazaj h koreninam. Kroglice prijemamo, torej gre za kinestetiko, za dotik, ker jih gledamo, vključujemo vizualizacijo in ker jih slišimo, je vključena tudi tretja komponenta, sluh.
Naš klasični šolski sistem temelji na tem, da naši otroci večino informacij prejemajo vizualno ali samo slušno, a se premalo zavedamo, da je vsak otrok drugačen. Vsak od nas ima te tri komponente, vendar vsak se uči na drugačen način. Abak otroku dejansko ponuja vse tri komponente in vsak si vzame to, kar potrebuje. Vsak otrok, ki dela na abak, sliši oz. vidi na tisti način, na katerega si želi, pri tem pa mu ni potrebno narediti zraven ničesar drugega.
Kot že omenjeno, program prihaja iz Indije, in Indijci še vedno delajo na ta način, tudi v njihovih osnovnih šolah.”
Kdaj pričeti oz. kdaj otroka vpisati v BOB, kdaj je najbolj optimalen čas?
“Pri nas je tako, da je otroka možno vpisati od 4 do 14 leta. Zagotovo ga je najtežje vpisati od 12. leta naprej, in mame z najstniki zagotovo vemo, zakaj. Najstniki imajo že manj časa, imajo več dela v šoli, njihove prioritete se spreminjajo. Ampak še vedno se dogaja, da si želijo priti na BOB.
Pri štiriletnikih smo pa tudi v precepu, saj nekateri otroci pri teh letih še niso dovolj zainteresirani, fokusirani … Pomembno pa je, da otroci znajo napisati in prepoznati števila od 1 d 10, samo zato, da vedo, kaj so izračunali in ne zato, da bi jih mi učili pisati. Četudi morda otrok še številke ne napiše pravilno, npr. številko tri obrača, jih mi ne popravljamo, saj razvojno še niso tako daleč. Pomembno je, da znajo število prepisati iz abakusa, oz. da znajo povezati, da tri kroglice predstavljajo število tri.
Po vseh izkušnjah pa bi rekla, da je optimalna starost 5 let, saj že dobijo pogled vase, še preden gredo v šolo. So majhni, vendar veliko bolj odprti, da jim je lažje pokazati načine, kako se zavedati, kaj vse zmorejo in posledično, kdo so. Poleg tega z njimi delamo NLP in jih urimo v tem, da pričnejo poslušati sami sebe.”
Kako dolgo traja program?
“Starši v otroka investirajo 3 leta, otrok pa ima znanje do konca svojega življenja. Če otrok prične pri štirih letih, morda traja malo dlje, nekje 3 leta in pol, ker gre program na začetku počasneje. Tudi knjige, s katerimi delamo, so na začetku drugačne. Vsega skupaj je 10 stopenj, vsaka traja tri mesece in po treh mesecih imamo izpit. Namen tega izpita je predvsem praznovanje, da se otrok zave svojega dosega. Po izpitu si vedno pripravimo mini zabavo, si vsi zaploskamo, se ne primerjamo med seboj in zelo pomembno je, da vsak otrok pri sebi začuti, kaj zmore. To je meni kot vodji, kot trenerki tudi najpomembneje.
Ko otrok konča vse stopnje, ve kdo je, pozna svojo vrednost. Če otroci to ozavestijo, je moja misija izpolnjena in vem, da sem naredila dobro delo. Da so posledično odlični v številkah, pa pri nas kar spada zraven.
Kako se otroci odzivajo na program? Kakšne spremembe starši opažajo pri njih?
“Šele letos, po osmih letih sem ugotovila, da veliko staršev misli, da je BOB samo računanje. Tako da je dobro, da starši vidijo še druge aktivnosti, ki jih počnemo. Ni nujno, da je viden izrazit napredek in sprememba pri matematiki, pri računanju, spremembe so, da otroci postanejo komunikativni, poštevanka jim postane samoumevna, hitreje pričnejo brati, tempo branja postaja hitrejši, razvija se kreativnost, širše razmišljanje in opazen je velik napredek v samozavesti.
BOB je proces in mi na začetku ne moremo ničesar zagotoviti. In ker je vsak otrok individualist, gre skozi proces vsak drugače. Se bo pa v tem obdobju zagotovo nekaj zgodilo, a ne vemo točno, kaj. Če nam starši zaupajo, pa rezultate zagotovo tudi vidijo.”
Brainobrain je učenje in urjenje življenjskih veščin …
Ali je program namenjen samo otrokom?
“BOB za odrasle do sedaj ni obstajal. V Indiji je tudi navada, da mamice otrok, ki obiskujeo BOB, le-tega poučujejo pro bono. Pri njih šolski sistem ni enak našemu, saj je izbraževanje pri njih vrednota, pri nas pa je dodana vrednost. In tukaj je razlika. Indijci so zaradi kulture povezani med seboj in v starosti nimajo takšnih težav, kot Evropejci. Evropske trenerke smo pred par leti pričele komunicirati z našimi ustanovitelji, jim prikazovati, kako drugačni smo v primerjavi z njimi. Demenca je pri nas velik izziv in problem, ki se žal vse bolj povečuje. In tako smo dosegle, da z naslednjim šolskim letom pričnemo tudi BOB za odrasle.
Starostna meja za vpis bo od 60 let naprej, program pa bo potekal v dopoldanskem času. Knjige bodo drugačne od otroških, prav tako bo drugačen sistem dela. Poudarek bo na spominu in koncentraciji.”
Mateja Car, za otroke pripravljate Carske poletne počitnice. Kaj jih čaka v vašem taboru?
“Ko nastopi čas, da otroci povedo, kaj si želijo v življenju, večina, razen redkih izjem, tega ne ve. Zato so Carske počitnice nastale na osnovi tega, da predstavljamo različne poklice in gostujemo v različnih podjetjih. Bili smo že pri mehaniku, na radiu, gledamo, kako se izdeluje mila … Poskusimo jim pokazati čimveč različnih stvari, da si lažje predstavljajo, kaj sami zmorejo in kako stvari v resnici funkcionirajo. Hkrati pa delamo tudi na koncentraciji spomina, urimo možgančke, da tudi poleti ostanejo v kondiciji, khrati pa ne pretiravamo. Veliko smo v naravi, letos bomo prehodili vse okoliške hribčke in jih medtem čistili, vsak dan bomo uvajali tudi gozdno pedagogiko in enkrat na teden plavali v Rušah.
Tabori so sicer na tedenski bazi, termini se pričnejo takoj na začetku počitnic. Julija pavziramo, avgusta pa so ponovno odprti termini in sicer vsak dan med 8.00 in 16.00.
Na Carskih počitnicah poskušamo jesti čimbolj zdravo, počivamo, meditiramo, gostimo zelo različne ljudi in omogočimo otrokom, da gredo res vase.
Sicer pa imamo vpise v redni program BOB skozi vse leto in se ne vežemo samo na jesenski vpis.”
