Pred leti sem bila pri šamanki. Deklica s težavami. Želela sem, da jih reši. Vprašala me je, s čim prihajam k njej. Povedala sem ji vse. Vseee! Govorila sem kot raztrgan doktor, res sem si vzela čas. Tiho me je poslušala, me gledala in zaključila z vprašanjem: »Kdo si ti?«
Ob tem sem obnemela. Nisem vedela, kaj naj odgovorim. K njej sem prišla, da mi ona pove, kdo sem. Vse mi je postalo jasno. Ničesar ji ni bilo treba reči. Vstala sem in odšla v svet, ugotoviti kdo sem.
Ugotoviti kdo si, ima veliko opraviti predvsem s tem, da se sprejmeš. V vsem. In da se ljubiš. V vsem. C.G. Jung je zapisal: »Jaz sam sem sovražnik, ki ga moram ljubiti.«
Vedno so me jezili nasveti: »Najprej se moraš imeti rad, da te bo kdo imel rad.« Kaj za vraga to pomeni!? Trajalo je veliko časa, preden sem ugotovila, kaj pomeni ljubezen do sebe. In predvsem je zelo bolelo, saj preden ugotoviš, kaj ljubezen je, greš skozi milijon lekcij, kaj ljubezen ni. In preden si suveren v tem, kdo si, poskušaš ugajati drugim, da bi te imeli radi. Dovoliš, da ti poskušajo ‘pomagati’ z nasveti, kaj storiti, da bo dobro zate.
Druge ves čas sprašujemo za nasvete, kot da nekje globoko v sebi že ves čas ne bi vedeli, kdo smo … v bistvu pa iščemo samo potrditve in dovoljenje, da smo, kar čutimo. Iščemo varno okolje, ki bo sprejelo naše občutke.
V resnici nas je samo strah odgovornosti, kaj bo če se pokažemo svetu s svojo unikatnostjo. Potem jo bomo morali zagovarjati. Jo braniti pred drugimi, ohranjati živo. Strah nas je lastne veličine. In potem si želimo, da bi nas nekdo imel rad v našem patetičnem stanju žrtve.
Ampak … vrhunec ljubezni je po mojih izkušnjah čisto nekaj drugega. Vrhunec ljubezni do sebe je, da se ne oziraš na tistega, ki te ne sprejema, ne razume, te želi spremeniti. Ker realno nima pojma o tebi. Tudi, če ga ti sam nimaš, ga ima oseba na drugi strani še manj. In vse, kar lahko narediš je, da sprejmeš svoje probleme in jih rešiš. Se jih lotiš z vilami. Jih počistiš in ne prenašaš v odnose. Da se lotiš svoje notranje alkimije spreminjanja svinca v zlato, kot so znale srednjeveške čarovnice. Kemijska sestava grafita in diamanta je ista, edina razlika je, da diamanti nastanejo pod velikim pritiskom globoko v Zemljini skorji. Torej? Naj vas ne bo strah pritiska, če želite biti diamant! Splača se.
Izražanje samega sebe je vedno povezano z ljubeznijo do sebe. Ljubezen do sebe pa velikokrat pomeni postavljanje meja vsemu, kar ljubezen ni. In predvsem pomeni, da ne pričakuješ, da te bo nekdo ‘napolnil’ z ljubeznijo, da ti bo zato lepo. Ljubezen v odnosu se deli, množi. Edini razlog, zakaj jo v interakciji z drugim čutimo je, ker ji dovolimo, da teče skozi nas. V bistvu ob pravi osebi samo začutimo sebe v vsej svoji veličini. Če smo se prej kot ljubeče bitje začutili sami, seveda. V nasprotnem primeru imamo ob sebi isto žrtev, ki ne zna ljubiti. Ne sebe, ne nas.
Ljubezen je dajanje. Ljubezen je kreativna sila ekspanzije vesolja. Znanstveniki pravijo, da se vesolje ves čas širi. Kot da bi se Bog želel preizkusiti v tem, kako je biti kreator. Bog je zame umetnik in biti kreativen pomeni izražati Boga. In kdo sem jaz, da bom stala na poti Bogu v njegovi ekspanziji? Kdo sem jaz, da mu preprečim, da se izrazi skozi mene? Dolžna sem mu vsaj toliko, da ga počastim s tem, da na Zemlji izrazim, kdo sem.
In potem … potem pride v naše življenje nekdo, ki čuti samega sebe na isti način. In nihče ni lačen ljubezni, ker je imata oba na pretek. V izobilju.