Še dober teden in Filip Flisar bo z visokimi cilji že tretjič odpotoval na olimpijske igre, tokrat v Pjongčang. 2018 bo leto, ko mu bo morda končno uspelo osvojiti kolajno, prav tako pa bo konec junija prvič postal očka.

Foto: vibe247.net

Kako je pripravljen na igre in kako se s partnerko Moniko Vuk pripravljata na dojenčka, sta nam razkrila v ekskluzivnem intervjuju, ki je nastal pri njiju doma.

Filip, najbolje, da začneva z olimpijskimi igrami, ker so le-te že skoraj pred vrati – kakšne so želje, cilji in pričakovanja? Ste imeli dovolj časa za priprave?

Priprave potekajo vredu, pričakovanja pa so visoka, čeprav rezultati tekem, ki so za mano, niso takšni, kot bi si želel. Ne morem si pomagati, a uspešen sem lahko predvsem na tistih večjih tekmah, na katerih tekmujem z ‘guštom’ in na katerih me spremlja nek poseben, dober občutek. Menim, da sem dobro pripravljen, vse je ok, tako da se Južne Koreje že zelo veselim in to je tudi najbolj pomembno.

Torej ciljate na medaljo?

Jasno, da ciljam na medaljo. Če lahko zmagujem svetovne pokale in prvenstva, ne vem zakaj ne bi mogel uspeti še na olimpijskih igrah.

To bodo že vaše tretje olimpijske igre. Kako se danes spominjate prvih in drugih ter kako ste tokrat drugače pripravljeni?

Za mene so bile prve igre res neverjetna izkušnja. Vse je bilo veliko, novo in na sploh ‘VAU’! V Sočiju pa sem bil nedvomno preveč obremenjen z rezultatom. Želel sem biti 100 % pripravljen in z najboljšo opremo, a mislim da sem nekoliko pretiraval. Na samih igrah namreč nisem niti užival. Sedaj, tretjič, sem za kompromis med dobrim počutjem in dobro pripravo. Da ni enega preveč in drugega premalo. Prav tako pa moram dodati, da so me že na testnem dogodku Korejci popolnoma navdušili. So zelo topli in prijazni ljudje, popolnoma drugačni, kot so bili Rusi v Sočiju. Z ljudmi, ki delajo v olimpijski vasi, večina jih je prostovoljcev, si v vsakodnevnem stiku in gotovo je bolj vzpodbudno, če se z njimi ujameš.

Filip Flisar: “Če lahko zmagujem svetovne pokale in prvenstva, ne vem zakaj ne bi mogel uspeti še na olimpijskih igrah.”

Vas bo v Pjongčangu spremljala tudi Monika?

Ne, tokrat grem sam, doma bo namreč ostala tudi mama, a tudi tako je ok. Vem, da bosta zame navijali doma, jaz pa se bom osredotočil na tekmo.

Prav gotovo! Zadnje čase se vam zares veliko dogaja, z Moniko sta pred kratkim sporočila tudi veselo novico, da pričakujeta prvega otroka. Je bilo to načrtovano in kako se pripravljata na novega člana?

Filip: Ja in ne.

Monika: Otroka sva si želela, nisva pa ga natančno planirala. Potem pa sva bila seveda zelo vesela! Zaenkrat se nanj pripravljava bolj psihično, nisva pa še v fazi nakupovanja otroških stvari. Zato bo še čas. Moram reči, da sva glede prihoda novega člana precej umirjena, saj sva že sedaj veliko v stiku z dojenčki in malimi otroci. Moj brat ima recimo tri, mama pa je po poklicu babica, tako da mi bo gotovo znala priskočiti na pomoč.

Foto: vibe247.net

 Je že znano, ali se bosta razveselila fantka ali punčke?

Filip: Spola ne bova izdala, čeprav ga v tem trenutku niti ne veva. Enkrat, ko prideva na pregled, je fantek, spret drugič punčka. Pa tudi moja mama ne želi izvedeti spola, saj ga  tudi pri naju z bratom ni želela vedeti.

Vemo, da sta z mamo zelo povezana in da ste večkrat javno poudarili, da brez nje ne bi bilo vaše kariere. Kako pa je sprejela novico, da bo babica?

Filip: Prvo, kar je rekla, je bilo: “Kako, saj nimata ‘bane’?!” “Mama, kaj je s tabo,” sem si mislil, a to je bilo pač rečeno v šoku. Sedaj je seveda, tako kot drugi trije bodoči stari starši vesela, čeprav se na trenutke še obremenjuje, da je že pozabila, kako se skrbi za dojenčka.

No, ampak ‘bana’ ali vsaj ‘banjica’ pa bosta pri hiši do konca junija, kajne?

Filip: ‘Bana’ in ‘banjica’, da bova lahko kopala otroka, odkar mu bo odpadla popkovina pa do velikosti 2 metra. Potem pa upam, da več ne (smeh).

Monika, kaj menite, kakšen oče bo Filip?

Monika: Mislim, da bo super, to me sploh ne skrbi. Sam pri sebi si bo mislil, da je strog, a mislim, da ga bo otrok znal vreti okrog prsta. No, pa tudi mene. Mislim, da sva si v marsikaterem pogledu zelo podobna in imava podobne vrednote. Glede vzgoje sva si enotna, da pri otroku ne bova preveč komplicirala.

Filip: Ne bova ga zavijala v vato in bila tista ‘zatežena’ starša. Glede tega imam precej dodelano mnenje. Tudi mene starši niso obsedeno čuvali, ko sem odraščal. Seveda so skrbeli zame, a če sem padel, so me pustili na tleh, da sem se pobral. Tudi če sem se drl v trgovini, so me pustili, pa sem hitro odnehal. Veliko staršev je danes preveč zaščitniških in se bojijo, da otroci ne bi padli, ali dali česa v usta, da ne bi slučajno zboleli. Potem pa so, ko grejo prvič v vrtec, neprestano bolni. Otroke moramo pripraviti tudi na to, da življenje ni vedno lahko. Da bodo lahko prenesli ‘strese naše davčne uprave’, se morajo hitro navaditi na trdo življenje in zato tudi padati po stopnicah (smeh). Sicer pa sva oba z Moniko v življenju doživela že veliko dobrega in slabega in mislim, da bova zato dobra starša.

Foto: vibe247.net

Si želite, da bi šel otrok po vaših smučarskih stopinjah?

Monika:  Jaz bom jezna, če ne bo znal dobro smučati, saj sama nisem nikoli znala. Ne rabi biti vrhunski športnik, a bi bilo škoda, da oče ne bi predal svojega znanja na mlajše generacije. Če ne drugega, da ne bodo samo gledali v ekrane.

Filip: Iskreno bi bil vesel, če se bo otrok ukvarjal s športom, ker le ta krepi samostojnost, karakter, odnos do življenja in sebe, samodisciplino in še kaj. Vse to je meni dal šport, kar neverjetno cenim. Sem pa 100 % proti temu, da otroka v določen šport siliš in skozi njega doživljaš svoje neizpolnjene želje in cilje. Tega je v smučanju veliko in to vsekakor ne odobravam.

Filip Flisar: “Tudi mene starši niso obsedeno čuvali, ko sem odraščal. Seveda so skrbeli zame, a če sem padel, so me pustili na tleh, da sem se pobral. Tudi če sem se drl v trgovini, so me pustili, pa sem hitro odnehal.”

Nameravata življenje z novim družinskim članom deliti tudi na socialnih omrežjih? Glede tega so danes namreč ostro deljena mnenja …

Filip: Ja, nekateri so zelo proti, spet drugi za. Sam denimo že sebe ne objavljam prav veliko, tako da ne vem, zakaj bi otroka.

Monika: Seveda bova pazila, kaj deliva. Morda kakšna fotografija, gotovo pa ne vse.

Torej po rojstvu ne boste postali mama blogerka? Čeprav se najbrž zavedate, da bi vas zaradi prepoznavnosti spremljajo veliko ljudi …

Monika: Ne,  včasih sicer preberem tudi kaj pri kakšni blogerki, a sama to ne nameravam postati.

Preden sklenemo pogovor, me zanima še, kakšne so želje za naprej – se v bližnji prihodnosti obeta tudi poroka in ali si želita velike družine?

Monika: Jaz pravim, da je samo en otrok osamljen. Oba imava brate in moram priznati, da kljub temu da sem na svojega kdaj zelo jezna, nikoli nisem sama. Glede poroke pa jaz ne morem odgovoriti (smeh).

Filip: Za še enega otroka se strinjam, glede poroke pa bom rekel, da gotovo enkrat v prihodnosti. Najprej naj pride otrok, potem pa bo že on povedal, kdaj bi mu najbolj odgovarjalo (smeh).

Avtorica intervjuja: Živa Slokan