O pomenu juter, zgodnjega vstajanja in o projektu Jutra so zame, smo se pogovarjali z veliko motivatorko, Natašo Jeza Kotnik. Nam je odprla nove vidike, nam postavila novi izziv in morda se njene besede dotaknejo tudi vas.

Z Natašo se je pogovarjala: Mateja P. Kristanič

Kdaj in kako se je »rodila« ideja za »Jutra so zame«, kako ste pričeli z aktivnostmi in kje?

»Imela sem težavo in našla se je knjiga. Zavezala sem se javnosti in sem začela. Ah, ko bi le bilo tako enostavno, kot se sliši! Vse življenje sem trdila, da nisem jutranji tip. Že v rani mladosti sem naskrivaj brala, ko so že vsi spali, učila sem se ponoči, kasneje delala za službo in tudi ustvarjala pozno v noč. Moj partner je prihajal s službe proti večeru in komaj takrat se je začelo najino druženje. Najbolj na svetu me je skrbelo, kako bo imeti otroka, ki se bo najbrž zbujal v nemogočih jutranjih urah. Skratka – vselej sem šla v posteljo istega dne, kot sem vstala.« [smeh]
»No, potem je res prišla družina in ves paket, ki ga s tem mame pokasiramo. »Jaz« ni več obstajal, dvojina se je izgubila, ednina pa še bolj. Vselej sem rada brala, a čez dan ni bilo časa, zvečer pa ne dovolj močnih zobotrebcev, ki bi mi obdržali odprte oči. A imela sem željo in imela sem izziv.
In prišla je knjiga. Vidite, očitno mi je vendarle vsaj to knjigo uspelo prebrati. Bilo je mobilni hiški v Toskani, med prvomajskimi prazniki, tega se še dobro spomnim. A veste, da se včasih sama sebi čudim? V modo pride nek kos oblačila, ob katerem se sprašujem: »Le kdo bi to nosil in zakaj?« Ko je sezona mimo, mi pa postane všeč. In tako je bilo s knjigo Menih, ki je prodal svojega ferarija, znamenitega Robina Sharme. Še danes se spomnim, ko je knjiga izšla v slovenskem jeziku in sem jo vzela s police v knjigarni. Malce sem listala, potem pa jo odložila s prav takšnimi mislimi: »Le kdo to bere?!« Človek bi modro pripomnil, da očitno še ni bil moj čas in še nisem bila pripravljena na njo. A v resnici mi je danes žal, da je nisem prebrala že 10 let prej. Ta knjiga mi je resnično spremenila življenje. Bila je prva – drugačna. Tista, ki te vrže iz kavč-cone in te prisili k razmišljanju o tem, kako živiš.
In potem sem neke spomladanske hladne noči, pristopicala po stopnicah v dnevno sobo in se vprašala: »Kaj pa zdaj?« Ura je bila malo čez peto zjutraj, v meni pa je kar vrelo od navdušenja. Dnevu sem ukradla dve uri in lahko počnem karkoli hočem. Karkoli hočem! Stala sem tam v copatih in razvlečeni jopici, srečna, kot da bi se prikradla v trgovino z bonboni. V roke sem vzela knjigo in brala. Čez nekaj dni sem vključila še tibetanske vaje. Nato sem nabavila lep zvezek in začela pisati dnevnik. Prvič sem sedla k meditaciji.
Ja, seveda, še nekaj se je zgodilo tistega prvega dne. Sharma je rekel, da v novi navadi lažje vztrajamo, če zanjo povemo čim več ljudem. Lažje je vztrajati, kot ljudem razlagati, da nam ni uspelo. Odločila sem se, da bom jaz to kar lepo javno obelodanila. In tako sem naredila Facebook stran Jutra so zame. Zdaj so vedeli vsi. Vidite, moj vzgib je bil popolnoma sebičen, a stvari so se začele dogajati veliko bolj, kot sem pričakovala …«

“Ukradite dnevu jutranjo uro ali dve. Vse ostalo je čarovnija, ki pride sama od sebe.”

Kaj vam osebno pomeni jutro?

»Najbrž se bo slišalo pretirano – sploh tistim, ki tega niso nikdar poskusili, ampak šele zjutraj sem začela spoznavati, kdo sem, kaj želim, kam me žene. Le zjutraj sem bila v središču svoje pozornosti, jaz sama. In skupaj z jutri, so se začeli spreminjati tudi dnevi. Nisem več imela slabe vesti, če sem denar in čas posvetila svojim izobraževanjem. Vse romane sem podarila prijateljicam in začela graditi zbirko knjig, iz katerih se učim kot iz šolskih učbenikov. Vse so počečkane in polepljene. Veliko tečajev opravim prav zjutraj in lahko rečem, da se še nikoli v življenju nisem učila toliko in tako strastno kot zadnja leta. Verjamem, da ko se človek spreminja, se spreminja tudi svet okoli njega. Prav gotovo se zdim nekaterim čudna, premalo lahkotna za »small talk«, preveč razmišljujoča … In tudi ljudje okoli tebe se tako precej zamenjajo. Pridejo novi, taki, ki so ti bolj podobni. Kot da bi dobil novo družino – le da si jo izbereš.
Nekega dne sem ugotovila, da si ne morem plačati vseh seminarjev in delavnic, ki bi se jih rada udeležila. In da bi bilo prav fino imeti okoli sebe ljudi, s katerimi bi si znanje delila, imela tiste strastne debate, ljudi, s katerimi bi se 120 % podpirali in vzpodbujali. In prišla sem na idejo, da zberem svoje »pleme«. V bistvu priporočam, da si kaj takšnega omisli vsaka ženska, če tega slučajno še nima, saj je takšno »sestrstvo« lahko ena vaših najboljših odločitev v življenju. Rekla sem si, da prijateljice odpadejo – njihove zgodbe že poznam, naš odnos je drugačen. Pa tudi nobena ne more biti jezna, da ni bila povabljena, če izključim vse. Mi je pa, predvsem v službi, na pot prišlo veliko deklet, s katerimi se je moja frekvenca takoj gladko zlepila skupaj in sem si želela, da bi jih spoznala bolje. Na daleč sem jih opazovala, kako so delovne, zagrizene v svoje poslanstvo, strastne in enostavno krasne. Poklicala sem jih, navdušenje je takoj vzplamtelo in nastalo je naše Pleme za vsako vreme. Če ne bi bilo juter, ne bi bilo mojih plemenk ob meni. To je še ena moja družina.
Skratka, jutra so mi prinesla še eno življenje. Ti dve uri zjutraj sta se nabrali v ure in ure branja, meditiranja, učenja o možganih, hipnozi, NLP-ju, vzgoji, hitrem učenju in branju, govorništvu, raziskovanju svojih notranjih soban in tudi pospravljanju le-teh. Le kdor se poglobi v vse to, ugotovi, kako na avtopilotu je živel doslej in da so njegovo življenje upravljali vsi okoli njega, on sam pa zanemarljivo malo. Pravijo, da zavestno živimo le kakšnih 5 %, vse ostalo so naši naučeni programi. Večinoma ljudje živijo v preteklih izkušnjah in prihodnjih načrtih, a le redkokdo zna živeti tukaj in zdaj. Tega so me naučila moja jutra.«

Kako gre to v praksi?

»Na primer v avtu. Naše telo je postalo um, ki zna po tisočih ponovitvah popolnoma pravilno pripeljati avto na cilj, medtem ko mi tavamo v svojih mislih. Nekoč sem se zgrozila ob vprašanju, kako bi moje telo reagiralo, če bi na cesti nastala neka nova, težavna situacija. Pred leti sem tako že peljala čez povoženo divjad. Kaj, če bi ležal takrat na cesti človek? Zato sem sklenila, da bom bolj prisotna. Dala sem si npr. nalogo, da na poti v službo, naredim tri dobra dela. Če v okolici mariborske bolnišnice okoli osme zjutraj vozite za nekom, ki prijazno spušča pešce in daje prednost avtomobilom, potem sem to najbrž jaz. Opravljam tri dobra dela za svojo boljšo prisotnost. Zgodi se, da je Glavni trg, kjer delam, že blizu, meni pa še vedno manjkata dve. Včasih me res čudno gledajo.«

Kdaj torej vstajate in kako je videti vaše nepočitniško jutro, med delovnim tednom? So jutra rutinska, ali vsak dan nekaj drugačnega?

»Jutra med tednom in v vikendu, v bistvu niso nič kaj različna, le da jutri med vikendom trajata še dlje, saj moji fantje dolgo spijo. Včasih sem že pet ur pokonci, ko prilezejo iz zgornjega nadstropja. Najlepše je, ko se okoli osme vrnem s Pohorja in si naredim velikansko kljukico na namišljenem seznamu. Še preden so drugi vstali, je za mano že nekaj velikega. To je res dober občutek.
In ne, nisem pristaš jutranje rutine po vedno enakih točkah, ki jim je točno odmerjen čas. Ko intenzivno delam nek tečaj, je ves čas namenjen pisanju zapiskov, poslušanju videov. Zdaj delam 7-tedenski tečaj z dr. Joeom Dispenzo, kjer samo meditacija traja skoraj eno uro. Potem imam dneve, ko zapadem v pisanje ali branje. Ko se zaženem v naš breg, gre vse jutro v grizenje kolen. A jutranja rutina, kot jo v svojih knjigah opisujeta Robin Sharma (Ob 5-ih vstani in svet ti bo ležal na dlani) in Hal Elrod (Čudežno jutro) je zelo dobrodošla za tiste, ki to navado šele utrjujejo. Obe knjigi sta za bibliji za nas, jutranjike, a na koncu se mi zdi prav, da vsak vzame, kar tisti trenutek najbolj potrebuje.«

Kakšna pa so počitniška jutra? So kaj drugačna, ali tudi njim date počitnice?

»Najlepše je ob morju, seveda. Najlepše je iti na sprehod, najti miren kotiček, morda celo pomol, in meditirati ali samo sanjariti. Tam so jutra topla, sonce se razliva čez gladino, galebi pojejo drugače kot naši kosi in grlice. A ste kdaj opazili, kako so zjutraj ptice glasne? Rada se pošalim, da so kot skregana italijanska družina. Tega čez dan ne slišiš več.«

Kdaj hodite spat?

»Ugotovila sem, da potrebujem okoli sedem ur spanja, da čez dan normalno delujem. Potem v službi ne zeham in popoldne ne zadremam na domačem fotelju. No, na sestanku z IT-jevci vselej zeham, to ne šteje. Torej moram v posteljo do 22.30. A če zvečer pogledam kakšen film, imamo obiske, grem na koncert ipd., brez slabe vesti spim, dokler lahko. A preko 7. ure mi običajno ne uspe, ne glede na to, kdaj grem spat.«

Očitno je, da je naravni bioritem mogoče spremeniti. Vemo, da obstajajo bolj jutranji tipi ljudi in bolj »nočne ptice«, tudi vi se bili med njimi, kot ste povedali. Družba pa od nas zahteva, da se podredimo ritmu, ki nam ga narekuje okolje …

»Jaz sama sem lep primer tega, da je vse to bolj ali manj v glavi. Če boste dovolj utrujeni, boste zvečer zaspali, tako je. Treba je samo prvič zgodaj vstati, potem nekako steče. Prvih 21 dni je najtežjih, po 66 dneh pa naj bi bila vsaka nova navada utrjena. Je pa res, da imam tudi jaz boljša in slabša obdobja. Včasih me zbuja budilka in se komaj privlečem do tople limonade, ki je moja prva stvar, ki jo opravim zjutraj. Drugič se zbudim že uro prej in začudena strmim v budilko, če se je slučajno ustavila.«

Kako se je z zgodnjim vstajanjem spremenil vaš način življenja in vaše družine?

»Otroka ne čutita sprememb, mož se pa tudi ne pusti motiti, ko kavica zadiši že malo po peti uri. In res upam, da tako tudi ostane, ker le tako so jutra res zame. Sta pa moj bioritem ujela pes in mačka, ki me tudi zbudita, če spanec podaljšam. Včasih se pošalim, da so moja jutra v prvi vrsti za psa in mačko, šele nato zame. Sploh naš kuža Spikey je zjutraj zelo aktiven in bi se rad igral.
Je pa res, da ni toliko večernih pogovorov z možem in skupnega gledanja serij in filmov. A če sem poštena, ravno to, da televizije skoraj več ne gledam, je ena boljših sprememb v mojem življenju. Večere sem pogosto predremala na kavču zaradi preutrujenosti, gledala sem filme, ki sem jih že videla, ali pa mi je bilo na koncu žal, da sem jih sploh začela gledati. Res je veliko veliko bolje, če ta čas preživimo v globoki delti v postelji, saj so to tudi najbolj kvalitetne ure spanca. Tudi to je ena izmed mojih misij, da ljudi osveščam, kako potrebno je dovolj spati. Kdor se želi izogniti demenci, mora v prvi vrsti poskrbeti, da spi ne le dovolj, pač pa tudi dovolj kvalitetno. Med spanjem se možgani čistijo, spomin se iz kratkotrajnega spreminja v dolgotrajnega in dogaja se še cela vrsta procesov, ki je nujno potrebna za naše zdravje. S tem se res ne kaže šaliti.«

“Ena izmed mojih misij je, da ljudi osveščam, kako potrebno je dovolj spati.”

Kakšna je vizija »Juter zame«? Imate za svoje sledilce, v bližnji prihodnosti pripravljen kak nov program, kakšno novo aktivnost?

»Jutra so zame je neke vrste skupnost na Facebooku in v malo manjši meri tudi na Instagramu, ki ima kdaj zelo dejavne mesece, včasih pa tudi malce manj. Gre za popolnoma ljubiteljski pristop, ki pa ima vedno večji obseg, dobiva vedno več povabil v razne jutranje programe, na spletne portale in v časopise, pred kratkim sem dobila celo svoje poglavje v knjigi. Stvar raste sama od sebe in me včasih kar malo brca v tazadnjo, da ga ne zanemarjam preveč. Vseeno morate vedeti, da imam ob tem še odgovorno službo, družino, živali, hobije … In kadar sem zjutraj aktivna na kakšnem e-izobraževanju, je že težko najti čas. A mi je v neizmerno veselje. Sploh letošnji junijski izziv, ki se mu je pridružilo 250 ljudi in smo skupaj v zaprti skupini delili izkušnje našega vstajanja ob 5. uri. Kakšna energija, kakšni ljudje! Veliko je bilo takšnih, ki imajo to navado že izoblikovano in so delili nasvete novincem. Pa fotke z vseh tistih hribov! Pa lepe misli za rast in razmislek o življenju. Veliko lepega se je zgodilo tistih 21 dni. In ja – razmišljam že o našem naslednjem izzivu. Ta bo potekal v avgustu in bo prav luštkan – pisali bomo namreč dnevnik. Sicer še vedno vsak svojega, a delček bomo delili drug z drugim. Vsak dan bom predpisala dnevno temo in bomo tako odkrivali nekatere nove stvari pod svojimi plastmi. Se že veselim – tudi za svoje pisanje.«

Povedli ste nam, da veliko berete. Tri knjige, ki bi jih za poletno branje priporočili nam in bralcem portala?

»A veste, da je to najtežje vprašanje, ki mi ga lahko nekdo zastavi? Kako izbrati le tri? Nekaj sem jih sicer že omenila. Bomo rekli, da te ne štejejo in lahko naštejem tri nove. Pravkar sem na primer prebrala lahkotno napisano, a zelo zanimivo knjižico Adriana Kezeleta: Človek, spravi se meditirat! Sicer ne nauči tehnike, a precej dobro opiše, kaj meditacija ni in kaj v bistvu je. Ker sem trenutno študentka dr. Joea Deispenze, ne morem mimo njegovih knjig, sploh Placebo ste vi. Potem imam polne police knjig o osebni rasti, jogijih in možganih … A jaz bi se vseeno vrnila na svojega rezervnega očeta, ki me potolaži vedno, ko sem slabe volje. To je Wayne Dyer. Napisal je desetine odličnih knjig, a tudi na spletu ima ure in ure posnetkov, ki jih lahko poslušam znova in znova. Koliko modrosti je imel ta človek. In koliko topline. Od romanov sem obdržala samo Coelhota. V bistvu si gradim zbirko vseh njegovih knjig, le nekaj mi jih še nekaj manjka. Moji najljubši sta na črko a: Alkimist in Alef. In Ferijeve pesmi, seveda. Imam pa še poličko s slovenskimi avtorji, ki jih z veseljem podprem z nakupom. Nazadnje sem kupila poezijo od Monike Povšič ter Bronjino nagrajenko Belo se pere na 90. A je že tri?« [smeh]

“Le zjutraj sem bila v središču svoje pozornosti, jaz sama.”

Pred dnevi ste praznovali rojstni dan. Vse najboljše in želimo vam veliko kvalitetnih juter!

Kaj vam pomenijo rojstni dnevi? Ste ta dan vstali kot običajno? Ste si kaj podarili, ali se na ta dan pustite raje razvajati drugim?

»Srčna hvala za čestitke. Če bi se pisalo 2019 ali prej, bi zamahnila z roko in rekla: »Ah, saj je samo navaden dan.« A imela sem dve dobri učiteljici, ki sta me naučili, da je treba rojstne dneve praznovati strastno in bučno. Prva je moja prijateljica Lina, ki resnično uživa v svojem rojstnem mesecu, ki ga praznuje cel mesec torej. Druga učiteljica pa je karantena, ko sem prijatelje res zelo pogrešala in sem si rekla, da je treba izkoristiti vsako priložnost za druženje.
Sicer pa sem zadnja leta še bolj kot na rojstne dneve, pozorna na vse dosežke in nova znanja, ki jih v družini usvojimo. Kot so rekli Abaridžini: to da si eno leto starejši, ni noben napredek, praznovati je treba, ko si v nečem napredoval, se izpopolnil, nekaj dosegel. In tako pri nas praznujemo položene aikido pasove, Brainobrain stopnje, bralne značke, kuharske presežke, konec šolskega leta … In tudi tale intervju bomo. Hvala za to priložnost.«

Hvala, v veselje se nam je pogovarjati s tako impresivno sogovornico.

Želite našim bralcem kaj sporočiti, jih motivirati, postaviti kakšen izziv?

»Ukradite dnevu jutranjo uro ali dve. Vse ostalo je čarovnija, ki pride sama od sebe. Najboljše bi bilo to pričeti pri starosti dvajset let, a tudi jutri zjutraj bo v redu.«

Natki lahko sledite TUKAJ. 

Fotografije: Mediaspeed