Piše PIA JERMAN, edukantka družinske in zakonske terapije

Besede mojega profesorja, dr. Gostečnika. Uf, bridko spoznanje.

Sama se vedno zaljubim v narcisa. Moškega, ki me po dveh zmenkih kuje v zvezde, mi pove, da sem Boginja, fenomenalna, fatalna. Zasipa me s pozornostjo, obsije kot sonce in potem se ohladi.

Moji učeni glavi postane jasno, da je to gotovo zaradi neke relacijske travme, da ni sposoben intimnosti, da trpi, ker si v resnici želi odnosa, ampak ne zmore in da mu jaz gotovo lahko pomagam. Skratka, super izziv za moj ego. Pa gre res za moj ego?

Naj vam opišem narcisa … Karizmatičen, samozavesten moški, ki žari s svojim šarmom. Ravno dovolj zanimiv in ravno dovolj skrivnosten, da se ti ob njem meša. Duhovit, urejen, negovan. Na žalost ni sposoben odnosa. Dobro se počuti le, ko ima občutek, da je boljši od drugih. Ranjeno bitje, ki živi za masko družbenega uspeha.

In zdaj, naj vam opišem izkušnje s svojim očetom … Je karizmatičen, uspešen gospod. Direktor. Lepa in pametna sem po njem, mi je večkrat rekel. Vedno mi je dal vse razen samega sebe. Ni mi dal ljubezni, ker tega ni znal. Ampak, če sem potrebovala nove kavbojke, mi je pa kupil dvojne in zraven še jaknico, ki je slučajno bila na razprodaji. Njegov jezik ljubezni je bil nekaj, kar ljubezen ni in jaz nisem nikoli obupala nad tem, da ga bom naučila, kaj pomeni imeti nekoga rad.

Ni bil sam kriv, da tega ni bil sposoben. Moške zadnjih generacij so serijsko vzgajali v skrbnike za družinsko finančno blaginjo. Delali so jih močne, borce. Niso smeli jokati, kazati čustev, ker je to šibko. Jaz pa sem si vedno želela, da bi moj oče bil toliko sočuten do sebe, da bi znal biti sočuten tudi do mene.

Patetično, vem. Zato sem se odselila od doma, začela živeti na svojem, iskati svoje jezike ljubezni. Pa vendar, kdo mi vedno znova spodnese tla pod nogami!? Tisti, ki me ne zmore ljubiti. Narcis, ki me obožuje tako dolgo, dokler si ne prideva toliko blizu, da bi me moral začeti ljubiti. Ker narcis zna samo oboževati, ne zna pa ljubiti.

Nisem sama kriva, v koga se zaljubim, sem pa odgovorna za to, s kom se bom spustila v odnos.

Facebook mi vedno znova ponuja članke o zvezi med narcisom in empatom. Facebook ve, kaj se mi dogaja, še preden vem sama. Facebook ve vse.

In edino spoznanje, ki mi je pri vsem tem v uteho, je to, da nisem sama kriva, v koga se zaljubim. Ker zaljubimo se vedno v napačnega. V tistega, ki nas najbolj spominja na nerazrešene drame iz otroštva. Naša psiha namreč deluje po načelu, da teži k ozdravitvi. Zato nas privlačijo ljudje, ob katerih se počutimo, kot smo se počutili ob starših, saj nezavedno upamo, da nam bo v podobni situaciji tokrat uspelo doseči tisto, kar nam v otroštvu ni.

Ampak čeprav nisem sama kriva, v koga se zaljubim, sem sama odgovorna za to, ali se bom z njim spustila v odnos. Lahko sem toliko odgovorna, da neham upati. Lahko sem toliko sočutna do sebe, da si dovolim prepoznati, da sem zaljubljena, ampak iz ljubezni do sebe spustim, izžalujem idejo odnosa, ki ga od narcisa nikoli ne bom dobila. Ker med krivdo in odgovornostjo je velika razlika in vmes je predvsem veliko sočutja.

Psihično zreli ljudje izgubijo sposobnost zaljubiti se, pravi psihoterapevt dr. Milivojević. Sprašujem se, le koliko pravih in napačnih je Milivojević moral ljubiti, preden je spoznal to?